Nisem tisti fotograf, ki s svojimi fotografijami zgolj pokaže svojo prisotnost na poroki in fotografira dogajanje, ki ga opazijo vsi in se dogaja na vsaki poroki.
Vsako poroko vzamem kot novo priložnost. Priložnost, da nadgradim svoje znanje, ustvarim nekaj, kar še ni bilo ustvarjeno ter zabeležim trenutek, ki na poroki še ni bil poroki zabeležen.
Gosti in predvsem mladoporočenci so ponavadi navdušeni nad temi fotografijami. Tistim, ki pa niso bili del tega, pa se včasih ob ogledu pojavi več vprašanj kot odgovorov.
Odpiranja šampanjca se odvija skoraj na vsaki poroki. Čeprav se eni dogodki konstantno ponavljajo, sem vedno v polni pripravljenosti, da se lahko zgodi nekaj nepredvidljivega. Vedno se postavim tako, da ujamem najboljši kot, če gre kaj narobe. Ponavadi se ne zgodi nič, ko pa se, pa sem jaz in tudi ostali nagrajeni s takšnimi fotografijami.
Ko sem prišel na lokacijo Curzon hall v Sydneyu sem na tleh prostora za sprejem opazil poseben vzorec. Naredil sem sliko in predstavil idejo mladoporočencema in njunim najbližjimi prijatelji. Čeprav sem imel pomisleke, da se mogoče kdo od teh desetih oseb ne bo strinjal z ležanjem na tleh, so bili nad idejo navdušeni. Dal sem točna navodila in poletel z dronom, da naredim to fotografijo, ki vključuje en kup kompozicijski pravil in je hkrati večkratna obratna diagonalna simetrala in tudi obratno zrcaljenje, če zamenjamo spole/vloge. Fotografija je bila nagrajena na Siena Drone Awards, Wedding Photojournalist Association in WPE International Photography Awards.
Ta fotografija ni bila narejena v gorah ali na kakšnem posebnem vrhu. Poroka je potekala v Hotelu Radisson Blue v BTCju. Še preden se je začelo temniti smo se na hitro odpravili fotografirati. BTC za marsikoga ni idealno mesto za fotografiranje, sam pa sem kar skakal od navdušenja, saj ponuja neskončno priložnosti. Nad Ljubljano se je kazalo zelo lepo nebo, zato smo se s parom odpeljali na streho garažne hiše City Parka. Da bi se rešil vseh nepotrebnih betonskih elementov in napisov sem spodaj pred objektiv nastavil odbijajoči zaslon mobitela in tako zrcalil lepo nebo.
Ko sem vstopil v to gledališče v Foggiji sem točno vedel, zakaj sta se odločila za prav to lokacijo za njuno poroko. Ampak kako zabeležiti njiju, hkrati pa ta veličasten občutek, ki ga daje gledališče? Odprl sem vsa vrata in par postavil zunaj gledališče na ulico na sonce. To je poskrbelo, da je bilo ozadje presvetljeno, njuna senčna stran pa ravno prav osvetljena, da sovpada z notranjo svetlobo gledališča.
Ta fotografije prikazuje bližino mame in neveste. Na desni strani je mama, ki si za še konec natika uhane, ki jih je podarila njena nevesta, ki si ogleduje kako se ji poda obleka, ki jo je zašila prav njena mama – šivilja. Hkrati pa mamin pogled uhaja na fotografijo v spodnjem desnem kotu, kjer sta ona in njen mož – nevestin oče – na njun poročni dan. Tudi ta fotografija, kot vse, ki niso del portretnega fotografiranja, je posledica opazovanja in ne režiranja dogodkov na poročni dan.
S hotela Slon smo se šli fotografirati v Tivoli in se ustavili pri vsem znanem podhodu. Med fotografiranjem sem opazil, da se na ta sončen dan vozi relativno veliko kolesarjev. Točno sem vedel kakšno fotografijo hočem imeti, zmanjšal sem čas zajema fotografije in dejal nevesti, da je vredno malo počakati za super fotografijo. Močno sem močno verjel, da bosta istočasno z obeh straneh prišla kolesarja. Po treh minutah klikanja je bil trud poplačan.
Mladoporočenca, ki ji jima je skupna ljubezen do hribov, sta se odločila za cerkveni obred na 1000 m visoki Vremščici. Za pot do vrha smo uporabili gorsko obutev. Za spomin smo naredili nekaj fotografij neveste in družic v tej nestandardni opravi. Med fotografiranjem pa je eno izmed njih pičila čebela, za katero se je kasneje izkazalo da to ni. V istem trenutku je skočila, kasneje pa smo ugotovili, da je bil samo “špičati dotik” malce nerodno postavljenega modrca.
Ena od slovenski tradicij poleg metanja šopka je tudi metanje podvezice. Večkrat pa se delo ženina še oteži s tem, da se more do podvezice tudi “dokopati” z zavezanimi očmi. V tem primeru so nevesto zamenjali z njegovim prijateljem. Ženin je z rokami plezal po nogah visoko navzgor, v upanju da zagrabi podvezico, nakar je ugotovil, da je zagrabil nekaj drugega. Sam sem iskal prav tisti kot, ki bo dal iz te situacije največ. Torej zabeležen tako njegov izraz ob ugotovitvi, da ni to kar je iskal, prav tako izraz njegovega prijatelja, ki je ob tem neizmerno užival in tudi vseh ostali svatov, ki so se ob tem še posebej zabavali. Hkrati pa ta fotografija prikazuje sproščenost in energijo na tej poroki.
Po nevihti se je začelo kazati sonce. Med vožnjo s fotografiranja smo se z mladoporočencema ustavil tik pred lokacijo slavja, kjer sem zagledal zaprt vodnjak na vrhu majhnega hribčka, ki bi ob primernem kotu lahko izstopal z višine drugih motečih elementov. Paru sem obljubil, da naj samo splezata na ta vodnjak za nepozabno fotografijo. Ko sta bila na njem je za dodatno piko na i naredila narava in veter je dvignil del nevestine obleke.
Ideja portretnega fotografiranja je bila, da se par pelje s kočijo po poplavljenem polju in hkrati dobim tudi odsev. Ko se je kočija počasi ustavila, je konj opazil v vodi svoj odsev, se je ustrašil in podivjal. To je tista stotinka sekunda po tistem trenutku, ko so stvari šle narobe. Tu lahko opazim tako vodo, ki šprica po zraku in ponazarja kaos. Hkrati doda k dinamiki konjski rep. Bič je skoraj v perfekteno napetem loku doda tenzijo k fotografiji. Kočijaž, ki ga je zadeva presenetila, se z nogami upira ob tla kočije in trdno drži za vajeti, da ne bi zgubil čiste kontrole. Hkrati pa vidimo sinergijo para, ki v napetem trenutku dajeta drug drugemu oporo in med tem ko vsak od njiju z drugo roko drži na drugih koncih kočije.
Na porokah pa vedno iščem tisti popoln trenutek, ki najboljše povzame celotno dogajanje. Zato večkrat na poroki naredim tudi po 10,000 fotografij.
Mogoče moje fotografije delujejo enostavno in zelo spontano, ampak zadaj je tudi veliko priprav in miselnih procesov. Dobre fotografije ne nastanejo same od sebe in se je zanje vedno potrebno žrtvovati.
Tole sem jaz po posneti fotografiji s kočijo. Da sem lahko dobil popoln odsev sem moral stati v vodi. Biti pripravljen pa hkrati pomeni, da imaš s sabo tudi stvari, ki ti omogočajo, da nemoteno in še z večjim zagonom nadaljuješ svoje delo.